Dr. med. Ryke Geerd Hamer (rike gerd hamer) se je rodil leta 1935 v Friziji (Nemčija). Študiral je medicino, teologijo in fiziko na Univerzi v Tübingenu. Pri 22 letih je doktoriral iz teologije, pozneje pa še iz medicine. Pri 26-ih je pridobil tudi licenco kot zdravnik. V naslednjih letih pa je deloval na različnih klinikah, kot zdravnik. Leta 1972 je opravil strokovni izpit za internista in se na kliniki ukvarjal z bolniki, obolelimi za rakom.

Svoje posebne inovacijske sposobnosti in težnjo po nenehnem izboljševanju, je dr. Hamer pokazal tudi na področju razvoja tehničnih in medicinsko-tehnoloških pripomočkov. Poleg drugih patentov je razvil specialni skalpel, ki so ga po njem poimenovali kot Hamerjev skalpel. Ta je dvajsetkrat ostrejši od britvice in omogoča ti. atravmatični rez. Zaradi izredno finega reza rana minimalno krvavi ter se hitreje zaraste (brez brazgotin). Nadalje je patentiral specialno kostno žago, s katero se lahko izvajajo t.i. vzdolžne namestitve, ter med drugim tudi posteljo, ki se prilagaja liniji telesa in izenačuje pritiske.

18. avgusta 1978 se je zgodila tragedija, ko je domnevno vinjena oseba (slučajno) ustrelila njegovega sina, ki je bil takrat na počitnicah in je spal v čolnu. Strelno rano je dobil v medeničnem predelu, blizu vene. Po 19 operacijah in 111 dnevih boja za življenje, je fant podlegel poškodbam in umrl v očetovem naročju.Spomladi 1979 so pri dr. Hamerju okrili raka na modih. Ker je vseskozi živel zdravo, ni bil nikoli resneje bolan, je posumil, da bi prav dramatična in nenadna izguba lastnega sina lahko sprožila ta proces. V spomin na svojega sina – in ker je to bil prvi takšen opazovani primer – je ta čustveni šok (travmo) poimenoval DHS ali Dirk-Hamerjev-Sindrom.

Dirkova smrt in lastna bolezen sta dr. Hamerja usmerila na posebno pot znanstvenega raziskovanja. V tem času je delal kot primarij na eni od klinik, ki so pripadale Univerzi v Münchnu, in pričel je raziskovati zgodbe svojih pacientov, ki so oboleli za rakom. Odkril je, da kakor tudi sam, so tudi drugi rakasti bolniki pred pojavom bolezni doživeli zelo hud in pretresljiv čustveni šok, ki je bil po vsebini specifičen glede na tip bolezni. Zdelo se je, da je čustvena vsebina predmet ali “skupni imenovalec” pri obolenjih. Zatopil se je v raziskovanje.

Že takrat, ko so aparate za CT uporabljali samo na par mestih, je dr. Hamer v na naprej napovedal da, če so možgani res nadzorno-komandni center našega telesa, potem je nujno, da pustijo bolezni svoje sledi tudi tam. Izhajajoč iz tega, da so vsi procesi v telesu regulirani preko možganov, je za vsakega svojega pacienta dal narediti možganski CT in te primerjal z že obstoječimi ugotovitvami raziskav organov in psihološkimi vidiki. Na svoje največje presenečenje je odkril doslej sicer še neznane, ampak zelo jasne in nedvoumne povezave med duševnimi, čustvenimi „konfliktno-šokantnimi” doživetji in njihovimi telesnimi manifestacijami ter med tem, kako se ti povezujejo v danih možganskih nadzornih predelih. Pred njim se ni še nobena študija ukvarjala z iskanjem vzroka, izvora in sledov za bolezni v možganih, niso raziskovali nadzorovalne funkcije možganov, kot povezovalnega člena med duševnimi procesi in boleznimi organov. Predvsem zato, ker za to ni bilo usklajene strokovne ekipe, ne tehnologije, s katero bi lahko neinvazivno in brez poškodb slikali možgane pri pravkar aktualnih rakastih ali psihopatoloških simptomih.