Ljudje smo se milijone let razvijali pod sončno svetlobo, ki vsebuje ultravijolično radiacijo, zdaj pa znanost trdi, da je Bog naredil napako in da je vsa ultravijolična svetloba nevarna.  Vendar obstaja na stotine kliničnih študij o koristih sončne svetlobe in UV žarkov, ki jih je sodobna medicinska znanost pometla pod preprogo, ko je iznašla druge, bolj donosne, ne pa vedno tudi bolj zdrave, načine za uravnavanja zdravja.

Svetloba je hranilo
Dr. John Ott, avtor več knjig o vplivu svetlobe na zdravje, se je sicer strinjal s trditvijo, da prevelika količina UV svetlobe škoduje, za ohranjanje življenja in zdravega imunskega sistema pa vseeno potrebujemo osnovno količino UV svetlobe. Takole je primerjal potrebo po kisiku s potrebo po ultravijolični svetlobi:  » Trditi, da je kisik škodljiv za zdravje in da bi morali živeti brez kisika je neumnost, pa vendar so nekaj podobnega storili  v zvezi z ultravijolično svetlobo. Če daste roko v peč, se boste opekli, vendar to še ne pomeni, da se morate popolnima izogibati toploti in v hiši ohranjati nič stopinj. Javnost mora priti do spoznanja, da je svetloba hranilo tako kot vitamini in minerali. Sledi ultravijolične radiacije  so za ljudi prav tako pomembne kot osnovna hranila. Ljudje so se nekoč smejali ideji, da lahko mala količina kemijske spojine ali hranila vpliva na zdravje. Mislili so, da je taka malenkost popolnoma nepomembna. Zdaj vemo, da že milijoninka, celo milijardinka snovi vpliva na naše telo. Enaka filozofija velja tudi za svetlobo. Že odsotnost najmanjše količine  neke valovne dolžine znotraj našega svetlobnega polja vpliva na naše zdravje!«

Rdeče in modro
Vplivi svetlobe so bili starodavnim kulturam tako zelo pomembni, da so sonce častile kot boga in ga vsakodnevno blagoslavljale za vse njegove darove. Sončno terapijo ki je je bila v Evropi vse do poznih tridesetih let dvajsetega stoletja izredno priljubljen način zdravljenja, so imenovali helioterapija po grškem bogu sonca Heliju. Oče zdravljenja s svetlobo je bil Herodot, njene medicinske  koristi pa so omenjali tudi Avel Kornelij Celz, Klavdij Galen in drugi.  Ti intuitivni zdravilci so častili sonce in njegovo svetlobo kot boga in prek lastnih izkušenj spoznali, da svetloba daje, ohranja in obnavlja življenje. Leta 1877 je prišlo do odkritja, da sončna svetloba, zlasti vijolični del spektra zelo učinkovito  pobija bakterije, kar je spodbudilo izdajo knjige dr. Setha Pancoasta z naslovom Blue and Red Lights.  Pancoast je bil cenjen zdravnik, ki je sončno svetlobo filtriral skozi rdeče in modre šipe, da bi lahko pospešil ali sprostil živčni sistem in s tem harmoniziral celotno telo. Ob koncu devetnajstega stoletja se je UV svetloba rutinsko uporabljala v protimikrobne namene. Z ultravijolično svetlobo so razkuževali bolnišnice in operacijske dvorane ter zdravili rane, opekline in respiratorna vnetja. Eno vidnejših fototerapevtskih odkritij v devetdesetih letih devetnajstega stoletja je bilo dejstvo, da je rahitis možno ozdraviti s sončno svetlobo. Pri tem je odločilnega pomena prav UV svetloba, ki ugodno vpliva na tvorjenje D vitamina oziroma vitamina D3, ki je pomemben za absorbcijo kalcija in drugih vitaminov, ki jih dobivamo s hrano. Dotik svetlobe s kožo sproži cel niz sprememb v telesu, ki pospešijo tvorjenje D vitamina. Ker je sončna svetloba v vsem svojem spektru delovanja tako pomembna, naše življenje in delo v okoljih, ki jih osvetljuje samo umetna svetloba, zagotovo slabo vpliva na zdravje. Mnogokrat se težko izognemo temu, da ne bi preživljali večji del časa v zaprtih prostorih brez ali z ne dovolj naravne svetlobe. Še takrat, ko smo zunaj, pa k svetlobni podhranjenosti prispevata še nošenje sončnih očal, ki ne prepuščajo UV žarkov ter epidemija uporabe zaščitnih krem proti soncu.

Sončni mrk
Eden najbolj znanih izvajalcev sončne terapije je bil dr. Auguste Rollier, direktor klinike za sončno terapijo v Leysinu, mestu v švicarskih Alpah. Terapevtske učinke sonca je pripisoval prav nevidnim ultravijoličnim žarkom. Tuberkoloza je bila ena glavnih bolezni, ki so jih zdravili s soncem. Sončna terapija je bila tudi v pomoč pri kolitisu, anemiji, putiki, cistitisu, arterosklerozi, lupusu, išiasu, astmi, težavah z ledvicami in celo opeklinah. Profesor George Sperti z Univerze v Cincinnatiju pa je razvil tehnologijo, ki je poljubno prilagajala količino UV žarkov za različne namene. Do sredine tridesetih let prejšnjega stoletja sta bila sončenje in ultravijolična terapija tudi najbolj znani metodi za zdravljenje številnih infekcijskih bolezni. Leta 1938 pa so odkrili penicilin in medicinska znanost je zavila v svet farmacije. Zdravila so postala velikanski posel, sončna terapija pa je dobila sloves mazaštva.