Ljudje smo se milijone let razvijali pod sončno svetlobo, ki vsebuje ultravijolično sevanje, zdaj pa znanost trdi, da je Bog naredil napako in da je vsa ultravijolična svetloba nevarna. Vendar obstaja tudi na stotine kliničnih študij o koristih sončne svetlobe in ultravijoličnih žarkov, ki jih je sodobna medicinska znanost pometla pod preprogo, ko je iznašla druge, bolj donosne, ne pa vedno tudi bolj zdrave načine za uravnavanje zdravja.

Dr. John Ott, avtor več knjig o vplivu svetlobe na zdravje, je takole primerjal potrebo po kisiku s potrebo po ultravijolični svetlobi:
»Trditi, da je kisik škodljiv za zdravje in da bi morali živeti brez kisika, je neumnost, pa vendar so nekaj podobnega storili v zvezi z ultravijolično svetlobo. Če daste roko v peč, se boste opekli, vendar to še ne pomeni, da se morate popolnima izogibati toploti in v hiši ohranjati nič stopinj. Javnost mora priti do spoznanja, da je svetloba hranilo tako kot vitamini in minerali. Sledi ultravijolične radiacije so za ljudi prav tako pomembne kot osnovna hranila. Ljudje so se nekoč smejali ideji, da lahko majhna količina kemijske spojine ali hranila vpliva na zdravje. Mislili so, da je taka malenkost popolnoma nepomembna. Zdaj vemo, da že milijoninka, celo milijardinka snovi vpliva na naše telo. Enako velja tudi za svetlobo. Že odsotnost najmanjše količine neke valovne dolžine znotraj našega svetlobnega polja vpliva na naše zdravje!«

Vplivi svetlobe so bili starodavnim kulturam tako zelo pomembni, da so sonce častile kot boga in ga vsakodnevno blagoslavljale za vse njegove darove. Sončno terapijo, ki je bila v Evropi vse do poznih tridesetih let dvajsetega stoletja izredno priljubljen način zdravljenja, so imenovali helioterapija po grškem bogu sonca Heliju. Oče zdravljenja s svetlobo je bil Herodot, njene medicinske koristi pa so omenjali tudi Avel Kornelij Celz, Klavdij Galen in drugi. Ti intuitivni zdravilci so častili sonce in njegovo svetlobo kot boga in prek lastnih izkušenj spoznali, da svetloba daje, ohranja in obnavlja življenje.
Leta 1877 je prišlo do odkritja, da sončna svetloba, zlasti vijolični del njenega spektra, zelo učinkovito pobija bakterije, kar je spodbudilo izdajo knjige dr. Setha Pancoasta z naslovom Modre in rdeče svetlobe (Blue and Red Lights). Pancoast je bil cenjen zdravnik, ki je sončno svetlobo filtriral skozi rdeča in modra stekla, da bi bodisi pospešil ali sprostil živčni sistem in s tem uskladil celotno telo.Ob koncu devetnajstega stoletja so ultravijolično svetlobo rutinsko uporabljali v boju proti mikrobom. Z ultravijolično svetlobo so razkuževali bolnišnice in operacijske dvorane ter zdravili rane, opekline in respiratorna vnetja. Eno vidnejših fitoterapevtskih odkritij v devetdesetih letih devetnajstega stoletja je bilo, da je rahitis možno ozdraviti s sončno svetlobo. Dotik svetlobe s kožo sproži cel niz sprememb v telesu, ki pospešijo tvorjenje D-vitamina.
Ker je sončna svetloba v vsem svojem spektru delovanja tako pomembna, naše življenje in delo v okoljih, ki jih osvetljuje samo umetna svetloba, zagotovo slabo vpliva na zdravje. Še takrat, ko smo zunaj, pa k svetlobni podhranjenosti prispevata nošenje sončnih očal, ki ne prepuščajo UV-žarkov, ter epidemija uporabe zaščitnih krem proti soncu.

SONČNI MRK
Dr. Auguste Rollier, direktor klinike za sončno terapijo v Leysinu, letovišču v švicarskih Alpah, je terapevtske učinke sonca pripisoval prav nevidnim ultravijoličnim žarkom. Tuberkuloza je bila ena glavnih bolezni, ki so jih takrat zdravili s soncem. Sončna terapija je bila v pomoč tudi pri kolitisu, anemiji, putiki, cistitisu, arteriosklerozi, lupusu, išiasu, astmi, težavah z ledvicami in celo opeklinah. Profesor George Sperti z Univerze v Cincinnatiju pa je razvil tehnologijo, ki je poljubno prilagajala količino ultravijoličnih žarkov za različne namene. Do sredine tridesetih let prejšnjega stoletja sta bila sončenje in ultravijolična terapija tudi najbolj znani metodi za zdravljenje številnih infekcijskih bolezni.
Leta 1938 pa so odkrili penicilin in medicinska znanost je zavila v svet farmacije. Zdravila so postala velikanski posel, sončna terapija pa je dobila sloves mazaštva.