Ustavi se in prisluhni
Tišina, mir, prisotnost, zbranost, medsebojno povezovanje
Ustavi se in prisluhni
Politolog, magister antropoloških znanosti Žiga Čamernik je skozi prakticiranje metode čutnega spomina (Method Acting), osebnega dozorevanja in duhovnega iskanja razvil niz delavnic za urjenje zavedanja, prisotnosti, vizualizacije in komunikacije, na katerih dosežemo podobna občutenja kot v resničnem svetu. Zato, da obvladamo strah in si ustvarimo drugačna občutja. Občutja, ki spodbujajo ustvarjalnost.
So delavnice priprava na življenje?
Igramo različne vloge, ker se gibamo in delujemo v različnih okoljih. Če tega ne bi bilo, v materialnem svetu ne bi preživeli. Zaradi sistema, kakršen je, mora obstajati tudi ego. Ne gre drugače. Ob vsem tem je zaželeno ozaveščanje lastnih vzgibov, ki nas ženejo, da nekaj počnemo. Tako si lažje pomagamo v razmerah, ki nas doletijo ali se nam kakorkoli zgodijo, saj na nek način vse prikličemo sami. Tako tudi lažje sprejmemo lastno odgovornost za svoje življenje. V okviru vaj čutnega spomina lahko skozi različne, sicer umetno ustvarjene okoliščine prepoznamo nek del sebe. Vsaka izkušnja, ki jo ozavestimo, lahko odpira oči, da lahko uzremo svoje okolje in sebe v neki drugi, bolj sveži perspektivi. Tako počasi odpadejo laži, prikrivanja in izmikanja. Smo bližje resnici o sebi in zato bolj kakovostno prepoznamo svoje mesto in pomen v določenem okolju.
Kako teče učenje in kakšni so učinki?
Zanimivo je, da so občutki domala enaki, kot če jih sproži neka resnična okoliščina. Denimo, če si v tem trenutku s pomočjo imaginacije predstavljamo, da v desni roki držimo kozarec s pijačo, se v nas predrami pisana paleta različnih čutnih senzacij: od okusa in vonja izbrane pijače pa vse do tipa, vida in celo sluha. Če tovrstno vajo vzamemo zares, kmalu tudi dejansko občutimo, da je desna roka težja od leve. Takšen občutek je sicer subjektiven, saj ni resničnega kozarca, a je kljub temu senzacija, ki nas opozarja, da je roka težja, resnično prisotna. Pri tem paradoksu je tudi sijajno, da med ukvarjanjem z namišljenim kozarcem pozabimo na tremo, ki bi nas sicer lahko ohromila, zlasti če bi nas opazovalo več ljudi. V danem trenutku imamo namreč posebno nalogo, ki usmeri našo zavest h konkretnemu cilju. Hkrati se zavedamo tudi sebe, povezanosti z nalogo in neposredno tudi s širšo okolico. Potrebujemo torej le pozornost, prisotnost in zbranost, ki jih tudi čisto sami kreiramo. Ob slednjem narašča tudi samozavest, saj gre za izrazito praktično delo.
Kaj to pomeni?
Lahko se naučimo dejanskega sprejemanja odločitev, za katere nosimo tudi polno odgovornost, saj stojimo za njimi ne glede na vse. V vsakdanjem življenju namreč radi prelagamo – največkrat sicer nezavedno – odgovornost na nekoga drugega, na nek zunanji dejavnik: enkrat so to starši, drugič življenjski sopotnik, sodelavci, prijatelji ...Le redko srečamo človeka, ki sprejema posledice za svoja ravnanja brez vsakih zadržkov. Pri delu s čutnim spominom prepoznamo tudi svoje slabosti, ovire in okostenela prepričanja, ki nas zavirajo, a se jim nismo sposobni odpovedati. Razvijamo celo vrsto obrambnih mehanizmov in racionalizacij, ki ščitijo naše prepričanje. Prav tu počiva past za sodobnega človeka, ki lahko postane suženj lastnega ega. Dobro je ozavestiti, da je v vsaki slabi stvari vsaj ščepec dobrega in obratno, eno brez drugega enostavno ne more obstajati. Vse pa pride in gre
skozi naš duševni aparat ali psihofizično telo v obliki najrazličnejših impulzov. Zato se je dobro odpreti vsaj toliko, da te impulze brez zadržkov sprejmemo, doživimo in tudi ozavestimo. Z globokim doživljanjem in ozaveščanjem naših lastnih čutov, čustev, misli in dejanj lahko spoznamo, kaj nam prinaša bolečino in kaj radost in se potem pri delovanju lažje orientiramo.
Ustavi se in prisluhni
Politolog, magister antropoloških znanosti Žiga Čamernik je skozi prakticiranje metode čutnega spomina (Method Acting), osebnega dozorevanja in duhovnega iskanja razvil niz delavnic za urjenje zavedanja, prisotnosti, vizualizacije in komunikacije, na katerih dosežemo podobna občutenja kot v resničnem svetu. Zato, da obvladamo strah in si ustvarimo drugačna občutja. Občutja, ki spodbujajo ustvarjalnost.
So delavnice priprava na življenje?
Igramo različne vloge, ker se gibamo in delujemo v različnih okoljih. Če tega ne bi bilo, v materialnem svetu ne bi preživeli. Zaradi sistema, kakršen je, mora obstajati tudi ego. Ne gre drugače. Ob vsem tem je zaželeno ozaveščanje lastnih vzgibov, ki nas ženejo, da nekaj počnemo. Tako si lažje pomagamo v razmerah, ki nas doletijo ali se nam kakorkoli zgodijo, saj na nek način vse prikličemo sami. Tako tudi lažje sprejmemo lastno odgovornost za svoje življenje. V okviru vaj čutnega spomina lahko skozi različne, sicer umetno ustvarjene okoliščine prepoznamo nek del sebe. Vsaka izkušnja, ki jo ozavestimo, lahko odpira oči, da lahko uzremo svoje okolje in sebe v neki drugi, bolj sveži perspektivi. Tako počasi odpadejo laži, prikrivanja in izmikanja. Smo bližje resnici o sebi in zato bolj kakovostno prepoznamo svoje mesto in pomen v določenem okolju.
Kako teče učenje in kakšni so učinki?
Zanimivo je, da so občutki domala enaki, kot če jih sproži neka resnična okoliščina. Denimo, če si v tem trenutku s pomočjo imaginacije predstavljamo, da v desni roki držimo kozarec s pijačo, se v nas predrami pisana paleta različnih čutnih senzacij: od okusa in vonja izbrane pijače pa vse do tipa, vida in celo sluha. Če tovrstno vajo vzamemo zares, kmalu tudi dejansko občutimo, da je desna roka težja od leve. Takšen občutek je sicer subjektiven, saj ni resničnega kozarca, a je kljub temu senzacija, ki nas opozarja, da je roka težja, resnično prisotna. Pri tem paradoksu je tudi sijajno, da med ukvarjanjem z namišljenim kozarcem pozabimo na tremo, ki bi nas sicer lahko ohromila, zlasti če bi nas opazovalo več ljudi. V danem trenutku imamo namreč posebno nalogo, ki usmeri našo zavest h konkretnemu cilju. Hkrati se zavedamo tudi sebe, povezanosti z nalogo in neposredno tudi s širšo okolico. Potrebujemo torej le pozornost, prisotnost in zbranost, ki jih tudi čisto sami kreiramo. Ob slednjem narašča tudi samozavest, saj gre za izrazito praktično delo.
Kaj to pomeni?
Lahko se naučimo dejanskega sprejemanja odločitev, za katere nosimo tudi polno odgovornost, saj stojimo za njimi ne glede na vse. V vsakdanjem življenju namreč radi prelagamo – največkrat sicer nezavedno – odgovornost na nekoga drugega, na nek zunanji dejavnik: enkrat so to starši, drugič življenjski sopotnik, sodelavci, prijatelji ...Le redko srečamo človeka, ki sprejema posledice za svoja ravnanja brez vsakih zadržkov. Pri delu s čutnim spominom prepoznamo tudi svoje slabosti, ovire in okostenela prepričanja, ki nas zavirajo, a se jim nismo sposobni odpovedati. Razvijamo celo vrsto obrambnih mehanizmov in racionalizacij, ki ščitijo naše prepričanje. Prav tu počiva past za sodobnega človeka, ki lahko postane suženj lastnega ega. Dobro je ozavestiti, da je v vsaki slabi stvari vsaj ščepec dobrega in obratno, eno brez drugega enostavno ne more obstajati. Vse pa pride in gre
skozi naš duševni aparat ali psihofizično telo v obliki najrazličnejših impulzov. Zato se je dobro odpreti vsaj toliko, da te impulze brez zadržkov sprejmemo, doživimo in tudi ozavestimo. Z globokim doživljanjem in ozaveščanjem naših lastnih čutov, čustev, misli in dejanj lahko spoznamo, kaj nam prinaša bolečino in kaj radost in se potem pri delovanju lažje orientiramo.
Kako to dosežemo?
Manj je več. Če ne veš, kaj narediti, ne naredi nič. Zgolj ustavi se in prisluhni. Opazuj svoje telo. Kako vibrira? Kako se na kaj odziva? Vprašaj ga, kako se počuti. To je bistveno vprašanje tudi na delavnicah. Kako se počutiš? Kako se počutiš zdaj? Kaj občutiš v določenem trenutku? Slednje se v življenju sprašujemo vse premalokrat, saj vse hiti mimo nas. Občutek imamo, da je nekaj narobe, vendar ne vemo, kaj. Zato tavamo od človeka do človeka in od skupine do skupine, da bi nam vsaj nekdo povedal, kaj se dogaja. Vse to pa je jalovo početje, saj so vsi odgovori le v nas samih.
Kako jih poiščemo?
Na delavnicah sam igram zgolj vlogo moderatorja, usmerjevalca, nekoliko manj pa svetovalca. Vsi smo drug drugemu le medij za nekaj, kar bi lahko poimenovali samospoznavanje. V igranju vlog, predstavljanja različnih okoliščin, odnosov in srečanj z ljudmi ponotranjimo neko izkušnjo na sebi lasten način. Hkrati pa do nje razvijemo tudi notranjo distanco, s čimer ustvarjamo možnost, da na nas ne deluje več travmatično. Prav zdrava distanca pa je ključna, da sebe ne jemljemo tako zelo resno. Potem je vse veliko lažje. Eden od ciljev osebnega razvoja je namreč, da znamo v sebi prepoznati tudi tisti ne preveč prijeten del nas, ki si ga le stežka priznamo. S postopnim ozaveščanjem lahko toliko okrepimo svojo notranjo voljo, da lahko brez občutnejših komplikacij preobrazimo tudi jezo in strah. Gre za začetek ljubezni.
Kako preobrazba poteka?
Najprej je potrebno sprejeti strah; boj zoper njega dolgoročno ne more pomagati. Simbolno ga je zato potrebno objeti, ga nesti prav na srce in dovoliti, da se zgodi »čudež«, kar zgolj pomeni, da ga začutimo v njegovi polnosti. To je sicer res zgolj simbolična gesta, vendar pa ima zelo močan stvaren učinek. Vsakomur se ob tem spremenijo celo poteze obraza. V trenutku se zgodi močan pretok energije. To lahko v prostoru občutijo vsi, najbolj pa seveda tisti, ki to sam izvede.
Česa se lahko naučimo?
Bolj od tega, da se nekaj novega naučimo, mi je všeč izraz, da se v platonični maniri nečesa spomnimo. Ljudje imamo sposobnost, da ustvarjamo mir. V družbi vlada zelo nemirno ozračje. Človek zato lahko naredi velik kakovosten korak v osebnostnem razvoju, če doseže, da lahko v takšnih okoliščinah zazna in obdrži notranji mir. Ne mir, ko si sam in izoliran ali prepuščen kakšni obliki meditacije, pač pa mir v središču določene človeške skupnosti, mir sredi hrupa, mir v kaotičnem ozračju sodobnega sveta. Gre za urjenje tišine, miru, zbranosti in medsebojnega povezovanja. Iz take naravnanosti vsakega posameznika lahko kot nadgradnja potem nastane tudi skupinska harmonija, kar dandanes skoraj v nobeni skupini ljudi več ni mogoče doživeti. Na delavnicah se med drugim »spominjamo« stanja bivanja brez sodb. Pride veselje, prideta tudi strah in jeza, včasih solze. Vse to nas naposled dela človeške. Zato smo tukaj, da to doživimo.
Taja Vetrovec
Manj je več. Če ne veš, kaj narediti, ne naredi nič. Zgolj ustavi se in prisluhni. Opazuj svoje telo. Kako vibrira? Kako se na kaj odziva? Vprašaj ga, kako se počuti. To je bistveno vprašanje tudi na delavnicah. Kako se počutiš? Kako se počutiš zdaj? Kaj občutiš v določenem trenutku? Slednje se v življenju sprašujemo vse premalokrat, saj vse hiti mimo nas. Občutek imamo, da je nekaj narobe, vendar ne vemo, kaj. Zato tavamo od človeka do človeka in od skupine do skupine, da bi nam vsaj nekdo povedal, kaj se dogaja. Vse to pa je jalovo početje, saj so vsi odgovori le v nas samih.
Kako jih poiščemo?
Na delavnicah sam igram zgolj vlogo moderatorja, usmerjevalca, nekoliko manj pa svetovalca. Vsi smo drug drugemu le medij za nekaj, kar bi lahko poimenovali samospoznavanje. V igranju vlog, predstavljanja različnih okoliščin, odnosov in srečanj z ljudmi ponotranjimo neko izkušnjo na sebi lasten način. Hkrati pa do nje razvijemo tudi notranjo distanco, s čimer ustvarjamo možnost, da na nas ne deluje več travmatično. Prav zdrava distanca pa je ključna, da sebe ne jemljemo tako zelo resno. Potem je vse veliko lažje. Eden od ciljev osebnega razvoja je namreč, da znamo v sebi prepoznati tudi tisti ne preveč prijeten del nas, ki si ga le stežka priznamo. S postopnim ozaveščanjem lahko toliko okrepimo svojo notranjo voljo, da lahko brez občutnejših komplikacij preobrazimo tudi jezo in strah. Gre za začetek ljubezni.
Kako preobrazba poteka?
Najprej je potrebno sprejeti strah; boj zoper njega dolgoročno ne more pomagati. Simbolno ga je zato potrebno objeti, ga nesti prav na srce in dovoliti, da se zgodi »čudež«, kar zgolj pomeni, da ga začutimo v njegovi polnosti. To je sicer res zgolj simbolična gesta, vendar pa ima zelo močan stvaren učinek. Vsakomur se ob tem spremenijo celo poteze obraza. V trenutku se zgodi močan pretok energije. To lahko v prostoru občutijo vsi, najbolj pa seveda tisti, ki to sam izvede.
Česa se lahko naučimo?
Bolj od tega, da se nekaj novega naučimo, mi je všeč izraz, da se v platonični maniri nečesa spomnimo. Ljudje imamo sposobnost, da ustvarjamo mir. V družbi vlada zelo nemirno ozračje. Človek zato lahko naredi velik kakovosten korak v osebnostnem razvoju, če doseže, da lahko v takšnih okoliščinah zazna in obdrži notranji mir. Ne mir, ko si sam in izoliran ali prepuščen kakšni obliki meditacije, pač pa mir v središču določene človeške skupnosti, mir sredi hrupa, mir v kaotičnem ozračju sodobnega sveta. Gre za urjenje tišine, miru, zbranosti in medsebojnega povezovanja. Iz take naravnanosti vsakega posameznika lahko kot nadgradnja potem nastane tudi skupinska harmonija, kar dandanes skoraj v nobeni skupini ljudi več ni mogoče doživeti. Na delavnicah se med drugim »spominjamo« stanja bivanja brez sodb. Pride veselje, prideta tudi strah in jeza, včasih solze. Vse to nas naposled dela človeške. Zato smo tukaj, da to doživimo.
Taja Vetrovec