Nevidni vplivi

cena: 14,90 €








 

 

Povzetek poglavja iz knjige »Nevidni vplivi«
Kam gredo duše po smrti?
Glede na številne empirične izkušnje duše ob smrti zapustijo telo in obstajajo naprej brez njega. Z empiričnimi izkušnjami mislim na eni strani množico poročil o obsmrtnih doživetjih, ki jih obstaja veliko več, kot je javno znano, in po drugi strani regresijske izkušnje.

Obsmrtna doživetja so doživetja, v katerih ljudje skoraj umrejo, a se spet prebudijo sami od sebe ali z medicinsko reanimacijo. Bili so torej »začasno klinično mrtvi«. Če se izkušnje spominjajo in o njej pripovedujejo, povedo, da je duša začasno zapustila telo. Nekateri tega ne storijo, ker se bojijo, da jim ne bodo verjeli.

Omejena šolska znanost obsmrtna doživetja žal nima za resnična, temveč jih poskuša razložiti kot halucinacije v umirajočih možganih in to na zelo tog način, ki ga svobodomiselni ljudje težko sprejmejo. Na vsak način se oklepajo predstave o materialnem svetu, v katerem ni prostora za breztelesne duše, in polagajo fenomen v Prokrustovo posteljo. Pričevanja pa kljub temu izpolnjujejo kriterij, ki ga ima šolska znanost sicer za dokaz, da je nek fenomen možen ali morda celo resničen: ponovljivost. Velika večina doživetij si je izjemno podobnih. Če bi šlo za halucinacije ali fantazije, bi pričakovali širok spekter različnih doživetij, vendar ni tako. Znanost tukaj odstopa od svojih lastnih pravil …

Podobno je z doživetji v regresijah. Ljudje v njih običajno doživijo, kako so v nekem prejšnjem življenju umrli in kaj se je potem dogajalo. Ta doživetja se prav tako zelo pogosto ponavljajo in so poleg tega podobna obsmrtnim doživetjem.

Zgodi se naslednje. Duša ni več v svojem telesu, ki leži mrtvo in običajno se počuti veliko bolje, kot se je počutila, ko je bila še v njem. Vidi ljudi, ki so poleg telesa ali v njegovi okolici, nje pa razen redkih izjem nihče ne zazna. Občuti čustva in zaznava misli ljudi. Ugotovi, da jih zaznava telepatsko in da lahko komunicira z drugimi dušami, ki so morda že prisotne, ali jih sreča kasneje. Do tega spoznanja pride preprosto zato, ker nima več telesnih zaznavnih organov, ki so med utelešenjem preglasili zaznavne organe duše. Zdaj so ji ostali le še ti, ki se jih zato zelo hitro zave. V tišini brez fizičnih zaznavnih organov se prerine v ospredje tisto drugo, kar je bilo prej skrito.

Ali torej telepatija obstaja? Parapsihološki poskusi so dokazali, da je to dejansko možno. V teološkem kontekstu ima telepatija posebno vlogo! Saj če telepatije ne bi bilo, bi bila vsaka molitev popolnoma nesmiselna … Če Bog, Kristus, angeli in druge entitete ne bi zaznali, kaj v molitvi mislimo, bi bila molitev čisto brez pomena. Molili bi v prazno, če seveda ne bi molili na glas. Ko ljudje doživljajo navdihujoče religiozne izkušnje, navdih, vizije itd., so tudi te telepatske narave, v kolikor so seveda resnične.

Na kratko obnovimo. Duša, ki je zapustila telo, nima več telesnih zaznavnih organov. Le v posameznih primerih v prvem trenutku še občuti bolečine, če je umrla v bolečinah. To pa zato, ker posebna energijska vez, tako imenovana srebrna nit (srebrna vrvica, Prd. 12,6) med dušo in telesom še vedno obstaja. Vez se nato pretrga – pogosto že po nekaj minutah, redkeje urah, še redkeje po nekaj dneh in le zelo redko šele po daljšem času. Potem vsi telesni občutki izginejo. Duša je ločena od telesa.
Knjiga izhaja iz izkušenj avtorja, dutoveljskega regresoterapevta Jana Erika Sigdella, ki med svojim delom srečuje pripete duše in vsiljive entitete.

Opisuje primere ljudi, na katere so vplivale ali jih celo nadlegovale nevidne sile – duše umrlih, pa tudi neutelešene entitete. »Iz izkušenj se je razvilo dvoje: prvič, vpogled v duhovne povezave, ki se nanašajo na dano temo pri človeku, in drugič, metode za delo s takšnimi primeri, da se človek lahko osvobodi nevidnih sil«, pravi v knjigi.

Ugotovil je, da nauk o reinkarnaciji ni nekrščanski, temveč le necerkven. Prakrščanski gnostiki so reinkarnacijo poznali in so tudi učili o njej. Imeli pa so drugačen svetovni nazor kot krščanska dogma. Gnostično-krščanski pogled na svet se je pri regresijskem delu izkazal za zelo dobrega, še posebej v primerih, ko ima oseba pri sebi kakšno entiteto. Uspešni rezultati terapevtskega dela so empirična potrditev tega svetovnega nazora, ki se najbolj ujema z doživljanjem ljudi v regresijah, zlasti v primerih pripetih duš in vsiljivih entitet ter osvoboditvi od njih – brez surovega eksorcizma, ki je po svetovnem nazoru cerkvene dogme edina metoda.

Stvari se torej lahko lotimo tudi drugače. Kako? Prav to je opisano v knjigi, saj mnogi odidejo z regresoterapije s še vedno pripeto entiteto, ker regresoterapevt tega ni prepoznal in osebe ni znal osvoboditi …

Avtor: Jan Erik Sigdell
Prevod: Vesna Božič Mauko
Založba: ARA založba
Obseg: 128 strani
Format: 12,5 × 19,5 cm
Vezava: mehka

 


Le v redkih primerih se srebrna nit ne pretrga, temveč potegne dušo spet v telo. Potem ni šlo za dokončno smrt, temveč za obsmrtno doživetje. Duša zapusti telo šele kasneje – morda čez nekaj minut, ur, dni ali let … Če dušo potegne nazaj v telo, ki že leži v krsti, je to strašno doživetje, ki pa se tu in tam celo zares zgodi.

Čez nekaj časa, običajno kmalu, se duša odpravi proti svetlobi. Čuti, da mora vanjo, svetloba jo privlači, ali pa jo vanjo vodi svetlobno bitje ali katera druga duša – ponavadi duša kakšnega umrlega sorodnika. Ko pride v svetlobo, se počuti zelo dobro in si želi tam ostati. A če še ni zaključila »reinkarnacijske šole za duše«, je moja domneva, da gre na obrobje svetlobe, ker še ni čas, da bi šla v njeno osrčje z namenom, da bi v svetlobi ostala.

Na poti v svetlobo se zavest duše spremeni. V utelešenju nismo med seboj ločeni le ljudje, temveč sta v nas ločena tudi zavestni, racionalni jaz in nezavedni, dušni jaz. Racionalni jaz si domišlja, da je vseveden in nezavednega jaza noče poslušati, kaj šele upoštevati. V nezavednem jazu tičijo spomini iz preteklosti, tudi tisti pred rojstvom, in nezavedni jaz ve, česar racionalni jaz noče vedeti – namreč, zakaj moramo doživeti tisto, kar se nam dogaja. Oba dela zavesti se na poti v svetlobo združita v velik zavestni jaz. Notranja ločenost izgine. Iz tega razširjenega jaza vidimo stvari drugače – tako tiste, ki so se v življenju zgodile, kot tiste, ki prihajajo. Z razširjeno zavestjo tudi spoznamo, kdaj smo iz ega delovali napačno, in taka streznitev je lahko zelo neprijetna …

Obstajata pravzaprav dva nezavedna jaza: dušni jaz in nezavedni del telesnega jaza. Nezavedni del telesnega jaza je shranjen v možganskem tkivu, v nekakšni »ropotarnici« spominov, ki niso več aktualni, ali pa so potlačeni, skriti pred nami samimi, ker jih več nočemo imeti. Ti spomini se morajo v primeru smrti prenesti na dušni jaz, kot se ob izklopu računalnika podatki v pomnilniku RAM ponovno zapišejo na trdi disk. Sicer se izgubijo, če so bili v RAM-u spremenjeni. Ko opisujejo obsmrtna stanja, ljudje povedo, da se jim hitro odvrti »film o življenju«. In morda je to ta »prenos podatkov« iz telesnega nezavednega jaza v dušni jaz. Zanimivo je, da klienti o filmu po podoživljanju umiranja v prejšnjem življenju ne poročajo. Razlaga za to je enostavna: prenos podatkov se je že zdavnaj zgodil in se v regresiji ne ponovi.

Duša si v svetlobi lahko odpočije, sreča tiste duše, ki jih je v inkarnaciji poznala, ali pa tiste, ki sodijo v isto skupino duš. Sreča tudi svetlobna bitja, angele. Ovrednoti preteklo inkarnacijo in pride do spoznanja, kaj v njej je bilo dobro, kaj nekoliko manj dobro ali celo slabo; v skladu s tem si poišče novo lekcijo v novi inkarnaciji, in sicer glede na to, česar še ni dobro razumela in mora zato nadoknaditi in se tega še naučiti.

Kot sem že omenil zgoraj, je glavna lekcija v šoli za duše ljubezen. Zato se po smrti poraja zelo pomembno vprašanje. Ne zastavi nam ga svetlobno bitje-sodnik, temveč se v nas zaradi razširjene zavesti duše poraja sámo. In ne glasi se: »Kako pogosto sem šel v cerkev (sinagogo, mošejo …)?« Prav tako ne: »Kaj sem dosegel, kaj sem ustvaril, kaj sem pridobil?«, ker je to zdaj brez pomena. Ne, vprašanje se glasi: »Kje sem živel ljubezen in kje sem v ljubezni zatajil?«

Tja, kjer sem v ljubezni zatajil, bom moral kasneje iti sam, da bom podobno, kot so drugi čutili zaradi mene, občutil na lastni koži, ali pa bom tokrat ravnal pravilno … ker moram na tem področju nadoknaditi zamujeno.

IZDELEK VAM LAHKO POŠLJEMO TUDI PO POŠTI
Sporočite vaše ime priimek, ulico, kraj in poštno številko
ter vašo telefonsko številko na info@munay.si ali pošljite
sms na 041/677 089.

Željeni izdelek prejmete v roku 3 dni.
Plačate po povzetju skupaj s stroški poštnine 4 eur.